Pozdravljene!
Lansko leto je bilo zame kot mamo prelomno, kajti najmlajši sin je zaključil srednjo šolo. Zadnji maturantski ples, zadnjič ko je bilo treba na roditeljski sestanek, zadnje govorilne ure... Po 20 letih 1. septembra nisem imela šolarja. Polno raznih čustev mi je švigalo čez misli. In od tu nov začetek, ko se je bilo treba navaditi na to, da bo čez teden prazna hiša.
Zadnje srednješolsko sinovo obdobje je bilo zelo prijetno, kljub
težkim pogojem zaradi covid-a ter šolanja na daljavo... Sinova poklicna izbira
se je izkazala za zadetek v polno. Obiskoval je srednjo strojno šolo v Zrečah,
učitelji so je v njem prepoznali potencial, in z njim delali kot z draguljem,
ga brusili, pilili in kalili za njegovo nadaljnjo poklicno pot. V šolo je hodil kot da gre za hobi. Vem, da bi nekje drugje morda ne dobil vsega
znanja in vseh življenjskih modrosti, kot jih je tu. Ni besed s katerimi bi se kot mama lahko zahvalila vsem,
ki so mu pomagali na tej poti ter ga naučili vsega. Ponosna na sina in na šolo v kateri je preživel verjetno najlepši del
izobraževalnega obdobja. Bila sem
najbolj ponosna mama na svetu, čeprav mu je le ena točka zmanjkala do žlahtnega
maturanta.
Hvala še tukaj!
Imel je neverjetno srečo, da je imel predvsem najbolj srčno razredničarko, ki ga je spodbujala in mu dala krila da odide na
študij z veliko mero znanja ter modrosti. Tokrat je bil izziv ustvariti
voščilnico za to srčno razredničarko res težek. Ker sin ve katere podatke
potrebujem za ustvarjanje, vmes pa so oba prevevala čustva sreče, ponosa in
veselja, je bilo to naročilo eno najtežjih in sin najbolj zahteven naročnik.
Vedno ko nekaj izdelam so moji domači prvi kritiki in tisti ki, mi dodatno dajo
ideje za ustvarjanje voščilnic škatlic... Tokrat sva ustvarjala skupaj.
Iztočnica je bila: voščilnica v obliki učilnice, učbeniki za matematiko, učiteljica Tjaša, zahvalna voščilnica za spomin na njen nepozabni 4.Sa, nežnih barv..., prostor za podpise.
Ustvarila sva učilnico, ki po nekaj
detajlih (okno, žaluzija, miza in učbeniki matematike.. )spominja na na pravo učilnico. Klopi so ostale
prazne, brez detajlov, tako da so pustili le spomin na njih. Na njeno mizo sva
zložila mini matematične učbenike, lonček s flumastri, na tablo pa sva zapisala Ga. Tjaša HVALA. Na steno sva obesila njihovo skupinsko sliko. Ker je bilo toliko detajlov je zmanjkalo stranic in prostora za
podpise. Tako sva kartonček skrila kar pod tla na katerih so klopi.
Pozdravček do naslednjič, Polona